Palagruža 2015

PALAGRUŽA 2015

IOTA, DX, LightHouse expedicija

Prva ekspedicija 9A8ZRS je bila leta 2009 na Palagružo… potem sta bili dve ekspediciji na otoček Sv. Ivan v Istri, saj sta bili cenejši, predvsem pa sta vzeli manj časa. Še v novembru ali decembru leta 2014 je vodja ekipe – Goran S52P rezerviral apartmaje in vplačal avans za osem oseb v svetilniku na Palagruži in s tem zapečatil letošnji IOTA contest. Zaradi obveznosti nekako nisem bil prepričan, da mi bo uspelo, me je pa vleklo in pri načrtovanju sem bil stalno prisoten. Nekako sem čutil, da bom letos del S5 ekipe na Palagruži…

STROŠKI IN EKIPA

Skratka, v decembru je bila predvidena prva mini ekipa, ki bi vključevala le štiri člane ekipe, do marca, ko je bilo treba sestaviti finance in vplačati stroške za ekipo, pa se je le-ta že povečala, kljub temu, da je vsaj en član prvotne ekipe odpovedal sodelovanje.

Ker je Goran pravi radioamater, ki mu za dejavnost ni škoda denarja in je precejšen del stroškov plačal sponzor, njegovo podjetje AIPE d.o.o., je bil strošek na  posameznega člana relativno nizek, glede na to, da bo treba na Palagruži preživeti kar celih 14 dni!

Stroški s prevozom, ladjo in prehrano namreč znašajo cca 6500€ v najbolj oskubljeni varianti. Vmes so nastali še problemi s predvidenim klicnim znakom 9A8ZRS, ki ga je ekipa ves čas uporabljala v IOTA tekmovanjih prejšnja leta. Zato smo 9A8ZRS TEAM na hitro preimenovali v S5-TEAM. Končen seznam S5 ekipe je bil: Miran S50O, Silvo S50X, mladi Tomaž S51AC (Goranov najmlajši sin), Goran S52P, Dragan S55Z in Drago S59A. Soglasno smo sprejeli moj predlog, da bomo v tekmovanju uporabljali znak najstarejšega člana ekipe – Draga S59A… 9A/S59A se pač lepo sliši, HI

PREDVIDENE AKTIVNOSTI

Palagruža je vsestransko zanimiva točka, IOTA referenca v tekmovanju pa edina, obenem je na otoku edina naseljena stavba svetilnik s svojo referenco. Za DX v vseh možnih modulacijah in frekvencah torej zelo zanimiva lokacija. Obenem bomo ravno ujeli CQWW VHF contest na 6 in 2 metrih, potem pa DX-anje in pile-upi na WARC-ih in šestih metrih. Predvideno je bilo tudi delo na 70 in 23 cm, a o tem kasneje.

Seveda se je vmes že kombinirala tehnična oprema za multi single ekipo – torej RUN in MULTI postaja: postaje, antene, stolpi, filtri in ojačevalniki. Apetiti so bili kar naenkrat precej veliki, Goran pa je financiral še kup opreme, ki jo je naročil pri HAMtech-u (jasno, po sponzorskih cenah :): OM2000+, FT991, SDR radio ColibriDDS, kable, konektorje, dve fazirani vertikalki za 7MHz, dvižni teleskopski stolp z ročnim vitlom in drugo opremo. RK Ljubljana je posodil ojačevalnik SB221, nekaj preklopnikov in komande za preklopnike ter TS2000, ki je bila predvidena za VHF/UHF/SHF delo, RK Celje pa FT2000 in drugo opremo. V radioklubu Domžale smo si sposodili še dva dvojna preklopnika za preklop filtrov, ki pa so imeli vsi profi N-konektorje, kar je dodatno zagrenilo življenje. Radioklub Papir Vevče je prijazno posodil rotator YAESU, ki pa ga žal nismo mogli uporabiti zaradi načina montaže…

Člani ekipe so dodali še kable, Drago S59A triband beam KT34, HAMtech še 11EL YAGI za 144MHz in 6EL YAGI za 50MHz ter še en dvižni teleskopski stolp…

MARKETING IN HAMRADIO 2015

Ker je Goran delal v Nemčiji, sva se dogovorila, da pripravim male prospekte v obliki QSL kartic, ki jih bo delil na sejmu HAMRADIO 2015 v Friedrichshafnu in večji  poster, ki je bil nameščen na razstavnem prostoru ZRS – vse donacija HAMtech-a.

Goran je bil hkrati član ZRS ekipe na razstavnem prostoru, njegova naloga pa je bila predstaviti ekspedicijo na Palagružo in povabiti operaterje, da antene obrnejo v našo smer, HI… Obenem se je še dokončno dogovoril z zadnjimi člani ekipe in se s Silvom S50X dogovoril, da bo on glavni kuhar ekipe. Meni žal časovno ni zneslo obiskati sejma, sem pa zato delal na opremi in nujnih službenih obveznostih. Goran je svojo nalogo odlično opravil, saj je Emir – 9A6AA, ki je pripravljal ekspedicijo na Palagružo za naslednje leto malce pikro pripomnil, da ni potreboval nobene reklame, saj so že vsi imeli prospekte in informacije od Gorana. No, poskusili smo tudi s sponzorji, pa ni bilo kakega odziva, razen že omenjenih AIPE d.o.o. in HAMtech-a (S5TEHNIKA.net d.o.o.) ostali ne vidijo dovolj »izplena« v takih podvigih.

ZGODE IN NEZGODE NA POTOVANJU

OK, gremo na pot. Po dogovoru se dobimo pri Goranu v Škofji vasi pri Celju. Jaz do zadnjega trenutka delam na službenih obveznostih, skočim v avto in odpeljem domov, kjer me je že nestrpno čakal Miran S50O, ki sta ga pripeljali žena in hči. Na hitro zmečem osebne stvari v nahrbtnik, že prej v službi sem pa fantom naročil, naj na avto naložijo oba stolpa in nekaj cevi za podaljške… pa seveda orodje, spajkalnike, konektorje, kable, itd… Tik preden z Miranom odpeljeva, vržem oko v zabojček s preklopniki in z grozo ugotovim, da en manjka!

Ekipa z naloženo opremo v Škofji vasi pri Celju

Kaj drugega, kot narediti ovinek iz Ljubljane v Višnjo goro, mi ni preostalo. Z dobro uro zamude se le pojaviva v Celju, kjer je imel Goran že pripravljene polnjene paprike, da ne pridemo preč na poti, HI… Mirko, Goranov kolega, ki je vozil drugi avto, je imel prikolico že naloženo, naložili smo še voyagerja in potem… pravi Miran, zakaj imam prazno gumo… pa kako, saj sem preverjal vse?! Ok, gremo še na črpalko, Mirko s terencem in prikolico pa gre kar naprej, saj bo itak vozil počasneje. Na črpalki napolnimo gumo in hitimo za ostalimi preko Šmarij proti hrvaški meji…

Nakar postane Goran nenadoma ves zaskrbljen in se začne vrteti in spraševati, kdo je dal linearni ojačevalec, popolnoma novi OM2000+ v avto?! Nihče? No, potem pa gremo nazaj v Celje, kjer ga najdemo pri vhodu. Zamuda cca tričetr ure… Ah, saj imamo rezervo, na Pelješcu moramo biti šele zjutraj ob šestih. Malo morgen 🙂

KATASTROFA ZA KATASTROFO

Lepo peljemo proti meji, dotankam dizel do vrha, dvignem še nekaj konvertibilnih € (ki jih Hrvatje ne marajo, saj še tankati ne moreš z njimi, bognedaj da bi dobil kofe) in lovim prvi del ekipe, ki je že čez mejo. Avtu nenadoma postane precej vroče in proti Zagrebu že izključujem klimo, kar je zadevo malce ohladilo… nas pa zakuhalo. Pademo mimo Zagreba in na naslednjo cestninsko postajo priskačemo na treh cilindrih… Pa ne sedaj!!!

Z drugo ekipo se dobimo na prvi črpalki in modrujemo, kaj zdaj, saj je avto zakuhal in delal pri manjših obratih na treh cilindrih precej skakajoče.. konzultacije po telefonu z avtomehanikom niso dale rezultata in odločimo se, da peljemo naprej… Malo morgen! Samo do naslednje črpalke v Jastrebarskem, kjer je avto dokončno obstal. Sem hotel že kar ostati z avtom na črpalki in počakati na pomoč, ko se je ostali del ekipe odločil, da to ne pride v poštev in da se gre z Mirkovim terencem po  Goranov avto v Celje.

Ker je Goranov avto vozil Silvo S50X, sta bila edina izbira z Mirkom. Predvidevala sta, da bosta čez dve uri nazaj, ki pa sta se raztegnili na preko tri, saj sta se vrnila šele okoli polnoči… To pa je bilo že nevarno blizu, saj je do Pelješca in trajekta še dobrih pet ur vožnje, raje več… če bi šlo vse po sreči.

Vmes smo preložili opremo iz voyagerja na prikolico, sami pa smo šli na par kofetkov, Goran pa je potegnil iz zabojev nekaj za pojest. Ko sta se vrnila z novim avtom, sta se še na hitro podprla in hajd naprej. Mirko se je odločil da tankamo na naslednji črpalki, mi pa smo leteli naročit kave in pijače… Naenkrat ves razburjen prileti Drago, benti in razlaga, da sedaj je pa res vse mimo in da gremo kar domov. Komaj smo ga umirili, da je povedal, kaj se je zgodilo: »Mirko je v dizel nalil benzcin!« … poln tank in avto je bil povsem onesposobljen. Črpalkarji so sicer imeli ustrezno črpalko, ki pa se je ravno pokvarila!

Po začetni otrplosti so se začele razvijat razne ideje, kako sprazniti rezervoar in nazadnje je Drago dvignil zadnji sedež in preko pokrova priključka za senzor vstavil cevko v rezervoar. Lahko si predstavljate koliko časa smo izgubili s točenjem bencina v malo kantico s tanko cevko… Medtem, ko so točili bencin v kantice, smo se ostali potikali po bencinski črpalki in se dolgočasili. Goran je zaskrbljeno vprašal mladega sina Tomaža, kako se mu zdi, ta pa je dal prav zgodovinsko izjavo, ki smo se je spomnili vedno, kadar nam je šlo kaj narobe: »Ej, ful fajn, stalno se nekaj dogaja!« :))

In dogajalo se je kar naprej. Ampak končno smo spet krenili in Mirko je na vsaki črpalki še malce dotankal, saj mu ni uspelo iztočiti vsega bencina. Prav posrečena je bila izjava blagajničar ke na prvi črpalki, ko je tankal nekaj litrov dizla: »Gospodine, dali ste nešto pogrešili??«

LADIJSKI TRANSFER

Da smo potem še malce zgrešili izvoz za Dubrovnik, se ustavili na kofetu v Neumu in potem besno peljali po Pelješcu do trajekta, ne bi podrobno razlagal.. Goran je nekajkrat klical kapitana ladjice na Korčuli, vsakokrat z drugim izgovorom, na srečo pa nas je vseeno počakal, saj smo bili edine stranke, na Palagruži pa ga niso čakali gostje, ki bi jih moral odpeljati nazaj na kopno. Do ladjice smo z osebnim avtom prišli s prvim trajektom, medtem, ko je Mirko komaj ujel naslednjega, saj je bila prikolica dvojno obremenjena in je moral voziti ustrezno počasi.

   

Nalaganje opreme in hrane na 15 metersko ladjico

Naložimo ladjico s kupom opreme, hrane in pijače. Del ekipe se namesti v kabino, ostali pa sedimo na krmi v plastičnih stolčkih, kar pri nemirnem morju zgleda kot rodeo… gor dol, gor dol, levo desno, v vse smeri, na stolčku, ki ni nikamor pritrjen in ljudje s slabim želodcem bi imeli kar probleme… Po dobrih štirih urah rodea po valovih, kjer sta se kot kapitana izkazala tudi Silvo in Goran, smo se ob besno glasni glasbi le zapeljali v južni zaliv Palagruže, kjer je bilo morje povsem mirno. Prav hitro sta se z malim čolničkom pripeljala svetilničar Nikola in njegov sin, ki sta odpeljala ekipo na plažo (pomola seveda ni, zato smo poskakali kar v pesek in morje).


Dve uri drvenja po morju, sedeč na plastičnem stolčku – pravi rodeo 🙂
Na srečo je bilo vreme čudovito


Končno smo le prispeli na lokacijo – pogled na svetilnik iz južnega zaliva


Osebno opremo in ekipo smo s čolničkom prepeljali na peščeno plažo

Potem sta z delom ekipe naložila čoln in opremo odvažala do zajle v morju, ki je del žičnice za dviganje tovora na svetilnik na 90 metrski skali. Ostali smo se podvizali čez otok na svetilnik, kjer smo zlagali opremo z žičnice.

CQ WW VHF

Malo smo se osvežili in kar takoj začeli postavljati antene za 6 in 2m saj se bo vsak čas začel CQ WW VHF. Ker je Drago že dosegel lepe rezultate na 50MHz, je tudi tokrat hotel sodelovati (še raje zmagati :). Na kvadratni stolp smo ekspresno postavili 6 EL yagi anteno – design YU7EF, potegnili kabel, jaz pa sem hitel pripravljati vmesnik in ostalo za FT2000. Drago se zadeve loti resno, jaz sem na 2m le sodeloval.

VHF antene: 144MHz 11EL DUAL in 50MHz 6EL YU7EF

Jasno, tudi tu ni šlo brez težav in veliko improvizacije, saj kolegi v službi niso naložili dodatnih cevi, ampak samo antene in stolpe. Končno je vse stalo… le sem ter tja je Drago tulil v PPS-u, kaj vse ne dela in sem hitel nastavljati softver, preverjati signale, kable itd… Pa ni bil vedno kriv softver ali hardver.. sem ter tja je zatajil »človeški faktor«, saj postaja v CW mode »ponavadi« ne oddaja moči, če tuliš v mikrofon :))

Drago S59A v 6m VHF IARU tekmovanju

Takšnih cvetk je bilo v živčnem in adrenalinskem hitenju še nekaj, pa vendar smo bili do tekmovanja nared… na 6m seveda. Za 2m se mi ni mudilo… itak ta contest na 2m pri nas ni prav popularen, UKV maraton je pa itak šele v nedeljo. Važno, da Drago lahko dela, jaz pa sem se utrujen zvrnil v posteljo in zjutraj zamudil maraton, saj sva z Miranom anteno in stolp dvignil s precej improvizacije šele po dvanajsti uri… Oprema: TS2000X, kabel in 11 EL DUAL yagi na 6m boomu. No ja, nekaj zvez, največ italijanskih, nekaj madžarskih, enega samega Slovenca, nekaj hrvaških in meni ljubega soimenjaka po sufiksu Z35Z sem pa le naredil 🙂

NAČRT DELA

Že v soboto zvečer smo si razdelili spalnice in jaz sem dobil čisto svojo… sumim, da so vedeli, kako smrčim, se je pa kasneje izkazalo, da to ni bil edini razlog, saj sem si v kotu naredil delavnico za spajkanje. Navlekli so mi še kup kablov in opreme, ki jo bo treba sestaviti v sistem za multi single konfiguracijo (shema 1).

Že v soboto je bilo treba pripraviti nekaj kablov in to se je potem nadaljevalo cel teden.

Dogovorili smo se, da do IOTA contesta ne delamo na standardnih tekmovalnih obsegih ampak samo na WARC-ih in na 6m. Za višje bande se nismo odločili, čeprav smo imeli antene za 2m in 70 cm, pa nismo imeli dovolj stolpov… kar je šola za aktivnosti v prihodnje.

Preklopnik filtrov in anten s kontrolami

MOTNJE

Za kontrolo obsegov in javljanje na 3.605 kHz smo postavili end fed anteno za 80/40m in jo priključili na rezervno postajo TS2000. Anteno smo speljali mimo poslopja z agregatom in jo privezali na steber za zastavo na stopnicah proti morju. Čeprav smo vedeli, da se poslopje čez dan napaja s sončnimi celicami, ki polnijo akumulatorje in razsmernikom, pa smo kaj hitro opazili, da proizvaja po celem 80m bandu strašne motnje. Malce manj motenj je bilo na anteni na zahodni strani, stran od agregata. Tako je bila antena popolnoma neuporabna dokler se ni vključil generator in izključil razsmernik. Kljub temu smo se nekajkrat javili na »pižama skedu« in pozdravili prijatelje v Sloveniji.

INTERNET, TELEFONIJA IN DX-CLUSTER

Pričakovali smo, da se bo internet dalo hitro vzpostaviti, a smo se hudo motili. Celo GSM signal je bil zelo težko dosegljiv in le občasno. Moj WOUXUN ima tudi klasični UKV radio in na poročilih sem izvedel, da je na Pelješcu in na Korčuli velik požar, ki je trajal več dni. Če bi šli na Korčulo naslednji dan, bi zaradi zaprtih cest zamudili še kake pol dneva več. Zaradi požara so tudi izklapljali napajanje in posledično bazne postaje, če pa so jih občasno vključevali, se pa zaradi panične uporabe nismo uspeli skonektirati… Posledično smo ostali brez DX-CLUSTRA, kar je za multi op ekipo velik hendikep, kar se je na koncu poznalo tudi na rezultatu IOTA tekmovanja. 8. mesto sicer ni slabo, vendar smo pri več zvezah imeli nižji rezultat od vsaj nekaj ekip zaradi pomanjkanja multiplikatorjev.

POSTAVLJANJE SISTEMA

Za multi single sistem je potrebno dve radijski postaji s filtri ločiti med sabo po obsegih in na vsako postajo vključevati ustrezno anteno glede na obseg in propagacije (shema 1). Boris S58A je posodil svoje low power filtre, ki pa so zelo kakovostni, z veliko strmino in majhnim prehodnim dušenjem. Filtre za posamezni band smo preklapljali z dvema dvojnima preklopnikoma 2/6, antene pa še z enim 2/6. S tem smo dosegli, da si obe postaji vključita katerikoli filter, razen istega in si delita katerokoli anteno, razen iste. 

No, tudi tu je bil večkrat prisoten človeški faktor in ko sem zaslišal iz PPS: »Dragan, spet ne dela!«, sem najprej pogledal, kako so nastavljeni preklopniki… Ponavadi je bil nastavljen napačen filter za band na postaji in se enostavno ni nič slišalo… in  ponavadi je bilo to 🙂

Da pa je sistem začel pravilno delovati, je bilo potrebno izdelati vse RF in krmilne kable, škatlo s konektorji in relejem za preklop smeri za fazirane vertikalke, dodelati komandno škatlo za preklop smeri z dodatnim stikalom in izdelati še kup kablov za antene… precej več, kot pa smo predvidevali. Tako nam je zmanjkalo kablov in konektorjev in pomagati smo si morali z N-konektorji in prehodi na UHF konektorje, razdiranjem starih konektorjev s kablov, itd. Za rezervo sem si skril en podaljšek, pa še tega sem moral uporabiti za priklop SWR/power metra za stari Heatkit linear SB221. Jasno, mimogrede sem moral izdelati še TX GND kabel za upravljanje linearja iz FT991. Hvala bogu, da sem vzel s seboj cel kup različnih konektorjev, pa se je našel tudi mini DIN, s tem, da sem moral nekaj kontaktov odstraniti.

ANTENE

Največ upanja smo polagali na Dragovo KT34 in na fazirani vertikalki, ki so ju pripravili v HAMtechu in to se je tudi izkazalo za resnično. Omenjena hyendfed 80/40m antena zaradi množice ostali dipolov in ZEPa niti ni bila uporabljena. Za 6m je bila uporabljena 6-elementna YU7EF yagi antena, ki je bila za časa contesta na dvižnem stolpu 3/12m iz kvadratnih cevi, potem pa smo ga preselili na dvižni stolp 3/12m iz okroglih cevi, saj smo za IOTA contest na kvadratni stolp postavili KT34.

Ekipa in antene

AKTIVACIJE

Palagruža ima IOTA referenco EU090, IOCA, LightHouse in za UKVjaše JN82 lokator, kar pomeni kup možnosti za aktivacije. Samo za SOTA nismo bili dovolj visoko, HI… Pred IOTA tekmovanjem smo delali zgolj na WARC in 6m bandih, po tekmovanju pa na vseh bandih, pa tudi kar nekaj pile-upov se je še dalo delati na WARC-ih, ki smo jih morda prej manj obdelovali, ali pa smo bili zasedeni z drugimi stvarmi, kot recimo jaz s spajkanjem konektorjev in kablov. Neverjetno dobro se je obnesel triband WARC dipol s trapi, ki je bil fiksno postavljen v smeri nekako sever jug na cevi stare vodovodne napeljave.

Ker sem več lotal kot klofal, sem izven contesta naredil le okoli 1500 QSO, vse na FT-991, Tomaž S51AC je postal že pravi virtuoz in je peljal SSB pile-upe prav profesionalno. Mislim, da sem ga malce zasvojil tudi z DIGI mode, predvsem PSK 31/63/128, pa RTTY, pa tudi sam sem naredil kar nekaj DIGI mode QSO, največ pa CW.

Največ so bili aktivni Drago, Miran, Goran in Tomaž, Silvo je naredil le nekaj QSO, saj je bil zaseden s kuhinjo, Goran je bil kot vodja ekipe seveda na vseh koncih in je lovil proste trenutke za DX-anje. Predvsem pa je bilo važno, da delamo ves čas, ko smo imeli na voljo agregate, ponavadi na obe postaji, tudi, če smo se med sabo
morda kdaj motili.

Dogovorjen čas uporabe agregatov je bil 200 ur, kar smo razen tekmovanja enakomerno porazdelili po urah, odprtih bandov.

IOTA CONTEST

Končno je napočil čas za contest, zaradi katerega smo pravzaprav na otočku.  Referenca EU090 je edina v tem delu in upali smo, da bo dober multiplikator botroval dobremu rezultatu. Kot že rečeno, je bil velik hendikep pomanjkanje clustra, zaradi česar je moral operater na multi postaji temeljito preveriti, ali je postaja res mult, torej ali daje svojo IOTA referenco. Non assisted v multi op kategoriji žal ne obstaja!

Za tekmovanje smo izbrali Dragov znak iz že omenjenih razlogov… in res se dobro sliši tisti »Nine America/Sierra five nine America« 🙂

Seveda se je Drago zaradi tega še toliko bolj zavzel za čim boljši rezultat in je velik del tekmovanja presedel za RUN postajo.

REZULTATI TEKMOVANJA IOTA 2015

POČITNIKOVANJE IN KOMARJI

Kaj je že to počitnikovanje 🙂 No, ker ne maram sonca in sopihanja v vročini v klanec, sem skoraj vsak dan ob petih zjutraj skočil na plažo in kako uro čofotal po zalivu… Potem sem komaj še ujel zajtrk ob sedmih zjutraj, saj je bil Silvo zelo natančen in če nisi prišel točno na zajtrk, si lahko ostal tudi brez… (no ja, hladilnik je bil vedno na voljo :).

In to je bilo z moje strani vse počitnikovanje… v času sieste smo poležavali v sobah za priprtimi polkni, ponoči pa smo telovadili v disciplini »mlatenjem komarjev«, ki niso dali miru celo noč… Šele zjutraj se je nadležna aviacija preselila v grmovje. No, ostali so skočili na plažo tudi popoldan, nekateri celo dvakrat na dan, predvsem Mirko, ki ni radioamater, pa se je najbrž počutil bolj v zaporu kot na dopustu 🙂

Ekskurzija GALIJULA

Vmes smo si vzeli eno dopoldne za ekskurzijo na bližnji otoček Galijula. Pravzaprav je to bolj skala v morju, kot otoček, ampak zanimivo pa je bilo. Ekskurzije s čolničkom, ki ga je vozil svetilničarjev sin, so se udeležili Mirko, Tomaž, Silvo in Drago, ostali smo imeli dovolj dela doma.

ZAKLJUČEK EKSPEDICIJE

Lepo smo preživljali lotanja, plažo, pile-upe, plažo, nikoli palačink, contestiranje, nikoli makaronovega mesa, plažo, postavljanja anten, podiranja/prestavljanja anten, improviziranja, fižolove solate, … in tako je 14 dni minilo, kot bi mignil 🙂

Predzadnji dan nas je »presenetil« napovedan veter (kot naše cestarje vsako zimo napovedan sneg) in malce smo se že bali poti domov.

Zjutraj smo peljali še zadnje pile-upe na WARCih in na 7MHz, ostalo smo podrli pred vetrom, potem pa smo spakirali še vse ostale osebne stari in vse skupaj znesli na dvorišče poleg žičnice. Čakali smo samo še ladjico, ki smo jo okoli 11. ure zagledali med grivami valov, ki pa so se na srečo počasi umirjali… Tudi veter je začel okoli desete ure pojemati in napovedal se je še en lep sončen dan.

Naj še povem, da je v vsem času deževalo kakšne pol ure.. no, malo je poškropilo… Nalaganje opreme na žičnico in transport na čolniček 90m globoko v morju, pa potem na ladjico, ki se je zasidrala v zalivček ob plaži. Ko je čolniček pobral še ostali del ekipe na plaži in nas zapeljal do ladjice, smo dojeli, da je naše ekspedicije konec.

Nekaj filmčkov sem posnel in so objavljeni na Facebooku.

No, skoraj konec. Treba je priti še domov. Z ladjico, spet na trajekt in potem do avtoceste in domov… Naslednji dan zjutraj je Silvo mene in Miran odložil pri meni doma, nato so krenili proti Celju, Mirana pa je pobrala žena.

Na papir ne morem natresti vseh vtisov, saj bi bilo prostora premalo za celo glasilo…
Spustil sem vse vtise ostalih članov ekipe, da o zaključku moje ekspedicije, ki se je končala naslednji dan, ko sva šla z nečakom Simonom po avto v Jastrebarsko in sem plačal dvojno cestnino za celo avtocesto in potem še enkrat, da sva avto spravila v Slovenijo, sploh ne govorim.

Še nekaj malega statistike:
Band Mode QSOs
3,5 CW 370
3,5 LSB 221
7 CW 1402
7 SSB 670
7 PSK3 35
10 CW 1130
14 CW 2730
14 PSK3 138
14 SSB 2670
18 CW 396
18 PSK3 6
18 SSB 595
21 CW 345
21 SSB 487
24 CW 24
24 SSB 12
28 CW 230
28 SSB 260
50 CW 109
50 SSB 159
144 CW 6
144 SSB 11
Total Both 12006
9425 QSO izven tekmovanj
ZAHVALA

Zahvaljujemo se vsem, ki so kakorkoli pripomogli k uspehu te IOTA ekspedicije. Predvsem se zahvaljujemo Radioklubu Ljubljana in Radioklubu Domžale za posojeno opremo.

Dodaj odgovor